Proti koncu 18. stoletja so bolezni, ki so jih vnesli evropski priseljenci, pa tudi načrtno izseljevanje in prisilna asimilacija otrok domorodcev izbrisali velik del prvotnega prebivalstva Avstralije in s tem precejšen del njihove kulture, ki se je prenašala iz roda v rod.

 

V iskanju svojih korenin potomci staroselcev vse pogosteje znova odkrivajo stare mite in jih ti navdihujejo, da se odpravijo po sledeh svojih prednikov v čas sanj.

Čas sanj in poti sanj

Izraz "čas sanj" po eni strani pomeni dolgo preteklost, hkrati pa so del časa sanj tudi sedanjost in vse, kar obstaja na svetu.

 

Na začetku so ljudje, živali in duhovna bitja tvorili veliko celoto, preden so duhovna bitja stvarstva zasnovala svet in ustvarila vesolje, živali in rastline.

 

Oblikovala so zemljo in jo zaupala ljudem:

 

Vsako pleme je dobilo svojo pokrajino, s katero je postalo eno in je z njo za vedno povezano. Iz tega izhajajoča dolžnost skrbi za naravo je bistven del aboridžinskega pogleda na svet.

 

Še danes je vse eno in se lahko spremeni v nekaj drugega: duh umrlega se lahko prerodi v žival, rastlino ali celo kamen.

Totemi v obliki živali, rastlin, predmetov ali naravnih pojavov utelešajo sorodstvo posameznika s totemsko obliko - in s tem z naravo - ter krepijo duhovno povezanost s predniki. Totemi veljajo za svete in imajo pomembno vlogo v natančno določenih obredih in ritualih, prek katerih lahko aborigini kadar koli vstopijo v čas sanj in sodelujejo v duhovni energiji bitij stvarstva.

Tudi vsa pravila in zakoni - za vsak mogoč dogodek obstajajo ustrezna navodila - izvirajo iz duhovnih bitij časa sanj. V kulturi aboridžinov zaman iščemo pisne zapise, tradicionalno znanje se prenaša izključno ustno in je pogosto zelo izrazito okrašeno s plesi, pesmimi, igrami in glasbo.

Da bi prejeli duhovno energijo, aboridžini pogosto obiskujejo svete kraje, kjer je duhovno moč bitij stvarstva še posebej močno čutiti. Eno od teh svetih mest je znamenita skala Ayers Rock, ki se v aboridžinskem jeziku imenujeUluru. Na sveti gori živi mavrična kača, ki velja za najpomembnejše bitje Aboriginov.

Po sanjskih poteh Aborigini ne hodijo duhovno očarani le v času sanj, temveč tudi v resničnem življenju.

 

Tako imenovane "songline" služijo kot orientacija na tradicionalnih sprehodih ("walkabouts"): s petjem točno določenega zaporedja pesmi, ki vsebujejo mejnike in druge uporabne namige, Aborigini uspejo krmariti po celotni celini.

Zdravje in bolezen

Aborigini v Avstralijibolezen razumejo kot odsotnost zdravja in s tem kot nenaraven pojav.

 

Terapija se ne osredotoča na zdravljenje simptomov, temveč na odkrivanje vzrokov trpljenja. Preučujejo se vsi vidiki življenja:

Številna pravila pomagajo ohranjati dobro počutje in se izogibati boleznim:

• "Treba je delati prave stvari,
• jesti pravo hrano,
• izbrati pravi čas in pravo smer,
• najti pravi kraj za spanje,
• biti s pravim partnerjem ..,
• živeti na pravem mestu s pravimi ljudmi..,
• ter vedno ravnati in razmišljati pravilno."

Če kljub upoštevanju pravil pride do bolezni, lahko šamani in ženske, vešče zdravljenja, uporabijo bogastvo zdravilnih zelišč ter obrede in magijo.

 

Cilj vsakega zdravljenja je ponovno vzpostaviti ravnovesje med dušo in telesom.

Rojstvo in smrt

V domišljiji aboridžinov vsak bodoči otrok že obstaja kot duhovni otrok, ki sam določa čas, ko bo poiskal svoje starše ali ko ga bodo ti našli. Če ženska začuti željo, da bi spočela otroka, lahko obišče sveti kraj - na primer jamo plodnosti - in poskuša v svojo maternico privabiti duhovnega otroka. Včasih se duhovni otrok prikaže tudi svojemu bodočemu očetu, ki ga prenese na mater. V primeru neizpolnjene želje po otrocih se posvetujejo z modrimi ženskami: Skrivnostni obredi na svetih krajih naj bi pomagali doseči dolgo pričakovano nosečnost. Neredko se zgodi, da se dolgo pričakovano spočetje dejansko zgodi.

Aborigini razumejo smrt kot neizogiben del življenja, da bi se iz nje rodilo novo življenje. Ob smrti se duhovni in fizični del človeka ločita drug od drugega:

 

Telesni del ostane prazna lupina, medtem ko duh vstopi v čas sanj in doseže nesmrtnost.

Sčasoma se duh vrne iz časa sanj in oživi človeka, žival ali rastlino. Z vsako smrtjo se tako sklene krog, ki je hkrati začetek novega.