Rak sečnega mehurja na kratko

Rak mehurja (karcinom mehurja) je maligni rak, ki se običajno začne v sluznici mehurja (urotelu). V povprečju za rakom mehurja zboli več moških kot žensk, eden od petih pa je mlajši od 65 let. V zgodnjih fazah rak sečnega mehurja skoraj ne povzroča simptomov, zato ga pogosto diagnosticiramo pozno. Zdravniki še vedno ne vedo, kako se razvije rak mehurja, vendar so kot dejavnika tveganja opredelili kajenje in starost. Tudi pogost stik z nekaterimi kemikalijami lahko spodbuja razvoj raka mehurja.

Kateri dejavniki tveganja lahko povzročijo nastanek raka mehurja?

Dejavniki tveganja, ki lahko privedejo do raka mehurja, so večinoma posledica zunanjih vplivov, kot so npr:

• Kajenje (ki je po mnenju medicinskih strokovnjakov odgovorno za približno 70 odstotkov vseh karcinomov mehurja): Onesnaževala, ki nastanejo pri kajenju, vstopijo v kri in se z urinom odplaknejo v mehur
• kemične snovi: mednje spadajo predvsem aromatski amini, ki so razvrščeni med rakotvorne snovi in se uporabljajo v kemični industriji ter gumarski, usnjarski in tekstilni industriji ter v slikopleskarstvu. Če je bil delavec veliko v stiku s temi snovmi in je zbolel za karcinomom mehurja, se bolezen uvršča med poklicne bolezni. Čas med izpostavljenostjo kemičnim snovem in razvojem raka mehurja lahko traja do 40 let (latentna doba)
• kronične okužbe mehurja: veljajo za domnevni dejavnik tveganja za nastanek raka mehurja
• Zloraba zdravil proti bolečinam: še posebej ogroženi so ljudje, ki so jemali velike odmerke fenacetina
• dolgoletne nalezljive bolezni: posebno tvegana je okužba s parnimi glistami (schistosomi), ki je še posebej razširjena v tropih in subtropih ter povzroča bolezen schistosomozo, ki prizadene tudi sečni mehur in sečnico (urogenitalna schistosomoza).
• Zdravila, ki se uporabljajo pri kemoterapiji: tu imajo na primer pomembno vlogo citostatiki na osnovi cilofosfamida, ki se dajejo pri levkemiji ter raku dojk in jajčnikov.

Kateri so simptomi raka mehurja?

Rak sečnega mehurja se običajno kaže z naslednjimi nespecifičnimi simptomi:

• rdečkasta do rjava obarvanost urina zaradi krvi v urinu, ki ni nujno trajna (pojavlja se v 80 odstotkih vseh primerov raka mehurja, lahko pa je tudi simptom bolezni sečil ali ledvic),
• Nelagodje med uriniranjem, na primer povečana potreba po uriniranju z izločanjem majhnih količin urina (polakiurija), povezana z bolečino ali brez nje (lahko kaže na raka mehurja, čeprav jo veliko ljudi zamenjuje s cistitisom),
• Bolečine v bokih, ki se pogosto pojavijo pri napredovalem stadiju raka sečnega mehurja,
• kronične okužbe mehurja (zlasti če je zdravljenje z antibiotiki neuspešno, je to lahko znak raka mehurja)

Kako se diagnosticira rak sečnega mehurja?

Ker rak sečnega mehurja na začetku ne povzroča skoraj nobenih simptomov in ker so simptomi zelo nespecifični, raka običajno odkrijemo šele v pozni fazi. Ob sumu na raka sečnega mehurja bo urolog najprej povprašal po bolnikovi anamnezi in zahteval podatke o tem, ali je urin obarvan, ali ima težave z uriniranjem in ali ima poklicni stik s kemičnimi snovmi. Če je pri preiskavi urina mogoče odkriti kri, postane sum na karcinom mehurja močnejši in opravi se rentgenska preiskava celotnega sečnega trakta (urografija). Po potrebi se lahko odredi tudi ultrazvok trebuha (sonografija), da se ugotovi stanje ledvic, ledvične medenice, mehurja in sečnice. Med fizičnim pregledom lahko skozi nožnico, danko ali trebušno steno otipamo le velike karcinome sečnega mehurja.

Za potrditev diagnoze raka sečnega mehurja se lahko opravi cistoskopija, med katero bolnik dobi lokalno ali splošno anestezijo. S cistoskopijo pridobimo informacije o tem, kako globoko je tumor že prodrl v sluznico mehurja. Vzorec sumljivega tkiva (biopsija), ki ga odvzamejo z električno zanko (transuretralna elektroresekcija mehurja, TUR-B), patolog pregleda pod mikroskopom. Če je diagnoza raka sečnega mehurja potrjena, lahko sledijo nadaljnje preiskave, da se ugotovi, v kakšnem stadiju je rak. Poleg ultrazvoka jeter se lahko opravijo še rentgensko slikanje prsnega koša, računalniška tomografija (CT) ali magnetna resonanca (MRI) trebuha.

Kako se zdravi rak sečnega mehurja?

Zdravljenje raka sečnega mehurja je vedno odvisno od stadija raka, velikosti tumorja, lokacije tumorja v sečnem mehurju in hitrosti rasti tumorja. Ena od možnosti zdravljenja je endoskopska operacija (TUR). Ker ima približno 70 odstotkov obolelih le površinski tumor, ki je lahko lokaliziran na sluznici mehurja in še ni dosegel mišic mehurja, ga je mogoče odstraniti z električnim trkalnikom. Številni bolniki neposredno po tem postopku prejmejo lokalno kemoterapijo (instilacijska terapija, intravezikalna kemoterapija), da preprečijo razvoj novega karcinoma mehurja. V tem primeru se preventivna zdravila po posegu izpirajo neposredno v mehur. Če pa obstaja povečano tveganje za ponovitev bolezni, lahko cepivo proti tuberkulozi BCG (Bacillus Calmette-Guérin) vnesemo tudi neposredno v mehur.

Če je karcinom mehurja že globoko vraščen, je treba v nekaterih primerih mehur delno ali v celoti odstraniti (cistektomija). Poleg tega se odstranijo tudi okoliške bezgavke in sečnica, če je ta že prizadeta s tumorjem. Pri moških se lahko odstranita tudi prostata in semenski mešiček, pri ženskah v napredovali fazi pa tudi maternica, del vaginalne stene in jajčniki.