Kallijev patent in frekvenčna terapija

Kaalijev patent za elektrifikacijo krvi bi verjetno še danes ležal v arhivu patentnega urada, če ne bi bilo nekega doktorja Roberta Becka, ki je ta patent nadgradil, analiziral in izpopolnil ugotovitve ter na podlagi tega razvil svoj Beckov krvni zapper.

Zgodovina virusa HIV se je začela leta 1981, ko je junija znanstvenik UCLA (University of California Los Angeles) Michael Gottlieb v poročilu za Konvencijo o nadzoru bolezni poročal o nenavadni konstelaciji glivičnih okužb in pljučnice pri petih na videz zdravih, mladih homoseksualnih moških iz Los Angelesa.

Leta 1985 je FDA odobrila prvi test na protitelesa proti virusu HIV.

Leta 1989 je FDA odobrila distribucijo pentamidina za profilakso PCP (Pneumocystis pneumonia).

V tem času so po vsem svetu potekale raziskave o zdravljenju virusa HIV in tu se je začela zgodba o patentu Kaali za elektrifikacijo krvi.

Dva raziskovalca na Medicinski fakulteti Alberta Einsteina v New Yorku sta eksperimentirala z virusi HI v Petrijevi posodi. Bila sta Dr. Steven Kaali in njegov takratni raziskovalni kolega Dr. William Lyman, ki pa ob prijavi patenta ni bil več imenovan.

Znanstvenika sta ugotovila, da je viruse HI mogoče deaktivirati z izjemno nizkim tokom.

Rezultate svojih večmesečnih raziskav sta znanstvenika mednarodnemu občinstvu predstavila 14. marca 1991 na prvem mednarodnem simpoziju o kombiniranih terapijah (First International Symposium of Combinations Therapies, First International Congress in AIDS Research).

Eksperimentalna postavitev, ki je bila podlaga za patentno prijavo Kaali, je bila naslednja:

Ker so krvne celice veliko bolj elektrofiziološko odporne kot virusi, za oslabitev patogenov zadostuje tok od 50 do 100 mikroamperov, čeprav same krvne celice niso poškodovane.
Ker so krvne celice veliko bolj elektrofiziološko odporne kot virusi, za oslabitev patogenov zadostuje tok od 50 do 100 mikroamperov, čeprav same krvne celice niso poškodovane.

Električni tok virusov HI neposredno ne uniči, vendar pa njihovo zunanjo beljakovinsko prevleko oslabi tako, da ne morejo več proizvajati encima "reverzne transkriptaze (RT)".

Prav ta encim "reverzna transkriptaza (RT)" pa je tisti, ki ga virusi HI potrebujejo, da lahko prodrejo v celice človeškega telesa.
Encim RT je namreč namenjen razbijanju telesnih celic T in spreminjanju DNK teh celic tako, da spremenjena DNK telesne celice povzroči nenadzorovano proizvodnjo vedno novih virusov HI.

Zaradi elektrifikacije krvi virusi HI niso mogli več proizvajati encima RT, ki je zanje pomemben. Ker tega encima po električnem zdravljenju niso več imeli, niso mogli več prodreti v gostiteljske celice. Izgubili so (v skladu s patentom Kaali) svojo uničujočo sposobnost, da uničujejo DNK zdravih telesnih celic ter oslabijo in nazadnje uničijo človeški imunski sistem.

Patent Kaali s št. 5 139 684

Patentni urad ZDA je 23. februarja 1993 Dr. Stevenu Kaliju podelil patent št. 5,188,738.
Povezava do njega je na voljo tukaj: Google Patent Archive.

Patent Kaali je bil podeljen na podlagi teorije o elektrifikaciji krvi in opisuje dve metodi za uničevanje bakterij, virusov, glivic in parazitov z uvedbo specifičnega izmeničnega toka v z virusi okuženo telesno tekočino (npr. kri).

V skladu s patentnim pravom ZDA mora vložnik patentne prijave patentnemu uradu ZDA dokazati učinkovitost novo izumljene elektrifikacije krvi v navedenem poskusu, zlasti ali je bila opisana nevtralizacija virusov HI tudi uspešna.

Dr. Kaali in njegovi soizumitelji so morali za pridobitev tega patenta od patentnega urada ZDA dokazati, da je opisano odkritje delovalo tudi v praksi, sicer patent ne bi bil nikoli podeljen.

FDA in AMA o patentu Kaalija

Dvostopenjska uporaba elektrifikacije krvi, ki jo je eksperimentalno prikazal Dr. Kaali, in sicer "in vitro obdelava krvi, okužene s HIV, s pranjem krvi zunaj telesa ali/in s kirurško implantacijo in deimplantacijo mini čistilcev krvi, je zaradi visokih stroškov in nesprejemljivih trajnih mesečnih kirurških posegov naletela na veliko zavrnitev s strani FDA in AMA.

Kaali je nato razvil napravo z majhno baterijo in dvema majhnima elektrodama, ki jo je bilo mogoče implantirati neposredno v arterijo na roki ali nogi.

Vendar je bilo treba mesečno izvajati kirurške posege, da bi vedno znova namestili elektrodi.

Stroški za ameriški zdravstveni sistem bi bili ogromni.
5.000 dolarjev na bolnika in mesec bi bilo treba izračunati. Poleg tega je bilo treba upoštevati, da je bilo odločilno pozitivno spremembo pri bolniku mogoče opaziti šele po približno 6 do 7 mesecih.

FDA (Federal Drug Administration) kot najvišji ameriško-ameriški zdravstveni organ in AMA (American Medical Administration) sta po intenzivnem pregledu patenta Kaali prišla do naslednje etično in finančno utemeljene zavrnitve:

- Metoda "in vitro" je etično nesprejemljiva
- Bolnik bi moral prenašati nesprejemljive trajne posege
- Kirurški napor je ogromen
- To ustvarja precejšnje tveganje za bolnika
- Stroški vsake implantacije znašajo več kot 5.000 dolarjev
- Glede na številne okužbe s HIV (1993) bi to uničilo ameriški zdravstveni sistem

Zaključek:

Na podlagi ameriškega patenta 5.139.684 je bilo raziskano in dokumentirano, da elektrifikacija krvi deluje na viruse, bakterije itd. Specifikaciji patenta so bili priloženi potrebni znanstveni dokazi.

Zaradi takratne tehnologije patenta v tej obliki ni bilo mogoče uporabiti za bolnike, zato ni bil uporabljen v medicinskem smislu.

Dr. Robert Beck pa je ta patent uporabil kot podlago za svoje nadaljnje raziskave in nekaj časa pozneje na trg poslal svoj Beck blood zapper.
Ta naprava je bila majhna in priročna, poceni in se je lahko brez omejitev uporabljala pri bolnikih.