Začetki elektromedicine, katere del je tudi frekvenčna terapija, segajo v čas starih Egipčanov.
Ti so za zdravljenje bolečine uporabljali elektriko električne jegulje (Electrophorus electricus) kot tako imenovani "analgetik" in z njo dosegli neverjetne uspehe.
Po izročilu so že 2750 let pred našim štetjem bolnike, ki so trpeli zaradi bolečin, izpostavljali električnim šokom iz električnih jegulj.
Bolniki so morali z obema bosima nogama stati na pritrjeni električni jegulji, ki je bila v stresnem ali obrambnem položaju in je tako proizvajala zelo močan tok.
Električni udarci so se zdaj prek bosih nog trajno pretakali po bolnikovih okončinah. Uporabljali so ga, dokler noge niso otrple in se občutek bolečine ni zmanjšal.
Ko so Rimljani leta 31 pr. n. št. osvojili egiptovsko cesarstvo, so v njihovo last prišla tudi egipčanska zdravila.
Rimski zdravnik Seribonij Largus je leta 46 n. št. prvi opisal elektroterapevtske ukrepe z uporabo električnih jegulj.
Rimljani so elektromedicino uporabljali predvsem pri glavobolih in protinu. Kasneje so to metodo izpopolnili in jo je mogoče najti v zgodovinskih virih kot uspešno protibolečinsko terapijo v rimski medicini.
Žal se je v nemirih srednjega veka ta oblika elektroterapije za več stoletij izgubila.
Šele leta 1747 je italijanskemu profesorju uspelo nadaljevati uspehe Rimljanov pri zdravljenju z električno energijo.
Na paralizirano roko kovača je namestil kovinski nosilec in v bolnikovo roko poslal električne sunke električne jegulje. Po poročilih je bila paralizirana roka kovaškega mojstra po nekaj terapijah spet pogojno funkcionalna.
Na podlagi opisa potovanja iz leta 1761 so električno jeguljo kot metodo zdravljenja simptomov paralize uporabljali tudi Indijanci v Južni Ameriki.
Električne jegulje imajo električne organe, s katerih šibkimi električnimi polji se živali orientirajo in komunicirajo med seboj, lahko pa tudi oddajajo močne električne sunke z napetostjo do 500 voltov.
Večino površine telesa električne jegulje pokrivajo električni organi. To so pravzaprav preoblikovane mišice, ki lahko sproščajo te visoke napetosti.
Vsak organ je sestavljen iz velikega števila elementov, ki proizvajajo električni tok, vsak od njih pa proizvaja le majhno napetost.
Pri električni jegulji lahko približno 5 000 do 6 000 elektrocitov skupaj ustvari napetost do 500 voltov pri toku 0,83 ampera in s tem moč 415 vatov.
Tako je - preprosto povedano - ribje telo kot akumulator.
Kisline se tvorijo v mišicah, katerih trombociti so na tisočekrat prekriti. Te prenašajo elektrone iz mišice v mišico. Tako nastane tok, ki polni mišični akumulator.
Za to vrsto električne energije se je pozneje uveljavil izraz "bioelektrika".