Kaj je urinska inkontinenca?
Pri urinski inkontinenci prizadeta oseba neprostovoljno izgublja urin. Izraz urinska inkontinenca torej opisuje nezmožnost zavestnega praznjenja mehurja. Urinsko inkontinenco pogovorno imenujemo tudi šibkost mehurja ali urinska inkontinenca in lahko prizadene ljudi vseh starosti. Vendar se verjetnost urinske inkontinence s starostjo povečuje. Ženske zaradi šibkejših mišic medeničnega dna pogosto trpijo za urinsko inkontinenco pogosteje kot moški. Urinska inkontinenca je bolj simptom kot bolezen. Urinska inkontinenca vedno kaže na bolezen, ki se lahko pojavlja v različnih stopnjah resnosti in oblikah.
Kako deluje človeški urinarni sistem?
Urin nastaja v ledvicah in se zbira v mehurju. Uretra in zapiralka mehurja shranjujeta urin v mehurju. Ko se mehur napolni, se stena mehurja razširi. Živci v hrbtenjači možganom sporočajo, kdaj je treba mehur izprazniti. Zdravi ljudje takrat začutijo potrebo po uriniranju. Z uriniranjem se telo tudi razstruplja.
Katere so različne oblike urinske inkontinence?
Obstajajo različni vzroki, ki lahko privedejo do urinske inkontinence. Poleg operacij na spodnjem delu trebuha so to tudi nosečnost, nekatere bolezni, kot je sladkorna bolezen, ali poškodbe živcev. Glede na vzrok in simptome razlikujemo med različnimi oblikami urinske inkontinence:
- Stresna inkontinenca: uhajanje urina pogosto sproži fizični napor. Ta oblika urinske inkontinence je še posebej pogosta med kašljanjem, smehom ali kihanjem. Pri nekaterih ljudeh pa se stresna inkontinenca pojavi tudi med telesno vadbo, ker je sfinkter mehurja prešibek in ne more zadržati urina ob povečanem pritisku v trebuhu.
- Urgentna ali nagonska inkontinenca: zaradi motenj shranjevanja v mehurju seč neprostovoljno izteka. Prizadete osebe običajno trpijo zaradi nenadne, neobvladljive potrebe po uriniranju ali pa morajo pogosto na stranišče (tudi ponoči).
- Mešana inkontinenca: kombinacija urgentne in stresne inkontinence, pri kateri prizadeta oseba ne trpi le zaradi izrazite potrebe po uriniranju, temveč urin neprostovoljno izgublja tudi med telesnim naporom.
- Refleksna inkontinenca: nastane zaradi motenega prenosa živčnih impulzov
- Prelivna inkontinenca: kljub polnemu mehurju se izločajo le kapljice urina. Značilen simptom prelivne inkontinence je nenehno kapljanje urina.
- Ekstrauretralna inkontinenca: spada med redkejše oblike inkontinence, pri katerih urin ne odteka skozi sečnico, temveč skozi napačno usmerjene kanale. Vzrok, zlasti pri otrocih, je organska malformacija spodnjih sečil. Pri odraslih lahko ekstrauretralno inkontinenco povzročijo fistule.
- Inkontinenca zaradi smeha ali hihitanja: To je posebna oblika urinske inkontinence, pri kateri nehoteno uhajanje urina sproži refleks, kot je smeh. Glasen smeh lahko povzroči popolno izpraznitev mehurja, čeprav pred tem nismo čutili potrebe po uriniranju.
Katere so različne stopnje urinske inkontinence?
Urinsko inkontinenco lahko glede na to, koliko urina neprostovoljno uhaja, razvrstimo v naslednje stopnje resnosti:
- blaga urinska inkontinenca: prizadeta oseba ne more zadržati urina med obiski stranišča in izgubi nekaj kapljic, na primer ob smehu ali kašljanju.
- zmerna urinska inkontinenca: prizadeti osebi ne uspe vedno pravočasno priti do stranišča.
- huda urinska inkontinenca: prizadeta oseba nima nadzora nad delovanjem mehurja. Vendar se mehur ne izprazni popolnoma.
- zelo huda urinska inkontinenca: Prizadeta oseba trpi zaradi gužvi podobne izgube urina, ki se lahko pojavi večkrat na dan. Mehur se vedno popolnoma izprazni.
Kako se diagnosticira urinska inkontinenca?
Z zdravniškim pregledom lahko običajno ugotovimo, za katero obliko urinske inkontinence gre. Pri tem se bo zdravnik najprej pogovoril o bolnikovih simptomih ter opravil telesni in klinični pregled. Na podlagi tega bo zdravnik predpisal ustrezno zdravljenje za lajšanje simptomov urinske inkontinence.
Kako lahko zdravimo urinsko inkontinenco?
Različne možnosti zdravljenja so odvisne od različnih oblik urinske inkontinence:
- Stresna inkontinenca: Z rednimi vajami za medenično dno lahko okrepimo mišice vezi zadrževalnega aparata in trajno okrepimo medenično dno. V pomoč so lahko tudi zdravila. Če oba ukrepa nista uspešna, se lahko v posebno hudih primerih izvede operacija. V tem primeru se pod sečnico namesti trak brez napetosti, ki stabilizira zadrževalne strukture.
- Urgentna inkontinenca/nezaustavljanje urina: lahko jo povzročijo vnetja, tumorji ali kamni v mehurju, ki jih je treba v tem primeru najprej zdraviti. Poleg tega morajo prizadeti redno obiskovati stranišče, preden se pojavi potreba po uriniranju. Pomagajo lahko tudi zdravila ali zdravila rastlinskega izvora, kot je brusnični sok.
- Mešana inkontinenca: zdravljenje je običajno sestavljeno iz kombinacije treninga mišic medeničnega dna in zdravil.
- Refleksna inkontinenca: če obstajajo nevrogeni vzroki, mora biti zdravljenje najprej usmerjeno v njihovo zdravljenje. V ta namen se običajno uporablja kateter. Lahko pa pride v poštev tudi elektrostimulacija ali celo operacija.
- Prelivna inkontinenca: Odstraniti je treba oviro, ki preprečuje praznjenje mehurja. To se običajno izvede s kirurškim posegom. Vendar pa lahko aktivnost mišic mehurja spodbudimo tudi z elektrostimulacijo in si pomagamo z nekaterimi zdravili.
- Ekstrauretralna inkontinenca: če je vzrok okvara, se opravi operacija ali pa se urin odvaja s katetrom.
- Inkontinenca hihitanja/smešna inkontinenca: v večini primerov se pojavi pri otrocih in z nastopom pubertete izgine sama od sebe. Zdravniki priporočajo dosledno vadbo medeničnega dna. Pri odraslih se lahko uporabijo tudi injekcije botoksa v mišice mehurja.